Nc/mill kordinatni sistem na dnu oblike

[ExWireboy]

Zdravo!

Ko določaš kordinatni sistem na obliki, to večinoma postavljaš na vrh oblike. očitno je to običajna praksa.

Kake težave lahko pričakujem s kordinatnim sistemom na dnu oblike in safe planom nad obliko.

Težave za sam Pro/e, postprocesor, kolizijo na stroju...

Če ima kdo kake izkušnje, prosim. Pa tudi predlogi/razmišljanja so dobrodošli.


LP

[MC]

Zdravo!

Ko določaš kordinatni sistem na obliki, to večinoma postavljaš na vrh oblike. očitno je to običajna praksa.

Kake težave lahko pričakujem s kordinatnim sistemom na dnu oblike in safe planom nad obliko.

Težave za sam Pro/e, postprocesor, kolizijo na stroju...

Če ima kdo kake izkušnje, prosim. Pa tudi predlogi/razmišljanja so dobrodošli.


LP

Jaz postavljam ničlo po Z osi vedno na najvišjo točko obdelovanca, če je kos 2D-plošča ali 3D-oblika. Problem je v tem, če imaš odmik po Z osi na absolutno višino (npr. 50 mm) potem ni nobenega problema glede vpenjal itd. V slučaju, da je ničla nekje v globini lahko pride do kolizije med obdelovancem in orodjem v primeru, da dvigaš orodje (inkrementalno na neko Z varnostno višino) Uporabljam MCX.


LP

[Gost]

Sicer ne uporabljam ProE, ampak vseeno.
Dejansko je vseeno. Postaviti se moras v vlogo operaterja na stroju, ko pises kodo.
Ce bos postavil koordinatni sistem npr. na sredino kvadra(surovec) zgoraj, to pomeni, da bo operater poiskal midpoint po x in midpoint po y ter tapnil na vrh obdelovanca in dolocil niclo.
V tvojem primeru, pa x in y enako, vendar za niclo po z-ju bi moral se odsteti visino obdelovanca.
In tukaj je dodatna stvar kar lahko poleg ostalih napak vneses narobe.
Ne recem, da je vedno najboljse, da je nicla tocka na vrhu, je pa v vecini primeru le to najlazje centrirati tako.
Recimo, nicla tocka na sredini telesa pride prav, ce imamo vpenjalno napravo, ki nam drzi pozicijo po x in y, menjamo pa le ploskve (naprimer kocka)...

Poleg tega pa je dobro vedeti, na kaksen nacin stroj za katerega pises kodo hodi po orodje. Torej ali najprej dvigne z na niclo tocko stroja, ali se prepozicionira po najkrajsi liniji do nicle tocke stroja(mesta kjer menja orodja)kar je potem vazno za visino, katero nastavis, da se po koncanem programu vreteno dvigne.
Je pa verjetno najbolj varno mizo, primez, vsa vpenjala in vijake zmodelirati in jih vkljucit v simulacijo pred zapisom kode v samem CAM-u, kjer ti zelo nazorno pokaze rezkar, ki se zakoplje v primer(npr.)

[ExWireboy]

Dejstva:
-gre za vpenjalne sisteme, tako da je x,y,z zmeraj na isti poziciji na stroju in programer isto v sistemu cam dela z nekim kordinatnim sistemom na dnu surovca
-masina zmeraj pri menjavi orodja/premikih na drugi surovec... vraca vedno v zg. definirano pozicijo na stroju (Heidenhain),mislim da stroj/postprocesor deluje v tem smislu tudi pravilno
-Simulirati bi bilo samo potrebno premikanje postprocesorja na prehodih med operacijami in sequencami enega programa, ali dosledno uposteva vracanje na safe plane (torej pravilo, prvo z, potem premiki po x,y), ce ne se lahko zapelje skozi kos,ce tega ne uposteva
-pregledati,da ni kake extra funkcije (na katero bi lahko pozabili, ki bi poslala masino v X0,Y0,Z0 ali kam tam dol

Malce je za simulirati, ostane edino samo manipuliranje z Z osjo v gl. programu (mislim, da heidenhain ima funkcijo za zacasno shiftanje osi, ki jo na koncu vrnes v prvotno pozicijo,spet clovek faktor, posprocesorji, pa tega verjetno ne podpirajo)

[damyan]

Zadeva je sila enostavna. Če imaš nulo po z osi na dnu surovca moraš orodje med različnimi pozicijami vračati na vrednost z, ki je večja od fizične mere surovca. Primer za Mastercam je to parameter clearence oz. retract, če pa delaš z več nulami narediš program večkrat, za vsako nulo posebej in izbereš force tool change in stroj se vrača v referenco po z osi in nato menja koordinatni sistem, s tem izgubiš par sekund to je pa tudi vse.

[DynaVox]

Dejstva:
-Simulirati bi bilo samo potrebno premikanje postprocesorja na prehodih med operacijami in sequencami enega programa, ali dosledno uposteva vracanje na safe plane (torej pravilo, prvo z, potem premiki po x,y), ce ne se lahko zapelje skozi kos,ce tega ne uposteva
-pregledati,da ni kake extra funkcije (na katero bi lahko pozabili, ki bi poslala masino v X0,Y0,Z0 ali kam tam dol
)

To pravilo: najprej z, potem premiki po x,y vedno dosledno upoštevam pri kreiranju vseh post procesorjev za frezanje. Še osebno na sekvencah kot so začetek in konec neke CAM opearacije. Seveda velja to zgolj za tri osne obdelave. Pri večih simultanih oseh pa se mora primarno upoštevati vektor orodja.
Ko že omenjaš simulacije, pa je danes dobro imeti popolnoma integrirane, ki vključujejo dvojno - tudi reverzno post procesiranje, preverjanje kolizije približevanja in naleta kakor tudi premik vseh Ass kinematičnih komponent in osi stroja na osnovi finalne CNC kode.