Napisal/-a Žerjavar » 1.12.2008 20:12
Zadnji predpis, katremu ni nihče ugovaral, in sem se z njim srečal, je bil F.E.M. ( Evropska federecija 1987). Računal se je srednji dejanski pritisk kolesa Psr = (2 * Fmax + Fmin) / 3 . Definirana je računska širina tirnice in sicer: za ravno tirnico ( A75 ...) b = bo - 2 * r, za oblo (S 49 ...) tirnico b = bo - 4 * r / 3. bo = dejanska širina tirnice v zgornjem delu, r = dejanska zaokrožitev tirnice na vogalu. Definiran je dejanski pritisk napram dopustnemu p dej < pdop. Dejanski pritisk p dej = Psr / ( d * b). d = premer kolesa. Dopustni pritisk je odvisen od kvalitete materjala, koeficienta obratov in koeficienta pogonske grupe. Dopustni pritisk pdp = pl * c1 * c2 im hkrati pdp = 1,4 * pl, vzamemo manjšega. Mejni pritisk materjala pl je definiran glede na mejo plastičnosti materjala od pl = 0,5 kN/cm[nad]2[/nad] za σν = 50 do pl = 0,72 za σν = 80. Koeficient obratov je definiran c1 = 1 za 31 obr/ min in se giblje od 0,66 pri 200 do 1,15 pri 6 obr/ min. Koeficient pogonske grupe se giblje od c2 = 1,12 za pg = 1 preko c2 = 1 pri pg = 5 do c2 = 0,8 pri pg = 8. Pri računu ustreznosti kolesa računaš z obrati kolesa in materjalom kolesa, pri računu tirnice, pa z materjalom tirnice in ekvivalentom pogostosti obremenitve na izbrani točki tirnice.
Srečal sem se tudi z drugimi predpisi, JUS je bil manj ugoden za poboljšana kolesa in ugodnejši za kaljena kolesa. Kateri predpis pa bi naj veljel danes pa res ne vem. Velikih odstopanj ( da bi se objekt rušil) pa prav gotovo ni.
Vrtičkarstvo je boljše od žerjavarstva