Nova 13. izdaja Krautovega strojniškega priročnika

Dragoceni papirni pomočniki Slovenci smo že zelo zgodaj dobili nekatere pomembne knjige. Po zaslugi protestantov smo se leta 1584, skupaj z Islandci, uvrstili na odlično 12. mesto na svetu. Namreč med narodi s prvim prevodom celotnega Svetega pisma. In pri tem prehiteli ne le Hrvate in Srbe, temveč tudi denimo Madžare, Fince in Portugalce. Toda če hkrati upoštevamo še velikost prebivalstva, smo pravzaprav drugi na svetu, saj je pred nami po obeh merilih skupaj samo Islandija. Kot je znano, smo tudi najmanjši narod na svetu s prevedenim Windowsom, najbolj razširjenim operacijskim sistemom na svetu. Knjiga za generacije naših strokovnjakov In končno, če na Slovenskem in na območju nekdanje Jugoslavije primerjamo tehnične stroke in njihove priročnike, kaj hitro ugotovimo, da so na prvem mestu slovenski strojniki. Prvega, na dobrih 420 straneh, je Družba sv. Mohorja pod naslovom Kovinarski priročnik založila in izdala sicer že leta 1949, vendar ni doživel nobene nove izdaje. Nekaj drugega je Strojniški priročnik. Malo pred novim letom je izšla njegova 13. slovenska izdaja, ki se zdaj, po avtorjevi smrti leta 1991, imenuje Krautov strojniški priročnik. Na blizu 820 drobno potiskanih straneh žepnega formata (5556 tolarjev) ga je z letnico 2001 izdala založba Littera picta, uredila pa dr. Jože Puhar in mag. Jože Stropnik. Prva izdaja se je imenovala Žepni strojniški priročnik (Založba Litostroj 1954) in je obsegala skoraj 290 strani, vmes je bilo 12 srbohrvaških (s petimi ponatisi) in leta 1997 ena hrvaška izdaja, tako da so strojniki po zaslugi profesorja Bojana Krauta, po dosegljivih podatkih, prehiteli vse druge tehnične stroke v takratni skupni državi. Z njegovo knjigo so rasle (in še rastejo) generacije slovenskih (in drugih jugoslovanskih) strojnikov: v 47 letih je bilo prodanih skoraj 300.000, od tega v slovenščini 120.000 izvodov. Da ne bi preveč prehitevali, si raje zastavimo na prvi pogled skorajda bogokletno vprašanje, čemu sploh taka knjiga. Strokovno delo strojnikov vseh izobrazbenih stopenj je neizogibno povezano z neštetimi, zlasti številskimi podatki. Naši strokovnjaki so morali pred letom 1954 uporabljati tuje priročnike, ki pa so bili zaradi jezikovne pregrade, cene, tujih tehničnih predpisov in standardov ter načina, na katerega so podajali snov, za uporabo pri nas pač manj primerni. "Da bi vsaj deloma zapolnil to vrzel, sem se odločil sestaviti ta priročnik," piše prof. Kraut v predgovoru k prvi izdaji. Žepni format je obseg seveda omejil, zato se je pri izbiri snovi "oziral predvsem na vse tisto, kar lahko dan za dnem potrebuje strojni inženir, tehnik ali mojster, pa tudi študent ali dijak strojnik". Glavni del knjige je bilo že takrat številsko gradivo, enako pomembno za vse stopnje znanja, tako za šolo kot za prakso. Preostalo je skrčil na najnujnejše, posebno pozornost pa posvetil razvoju teorije in uporabe merskih enot "in novostim na tem področju, ki se tičejo tudi strojništva". In še: "V tem priročniku so prvič v strokovni literaturi nasploh objavljene več ali manj popolne strojniške toplotne tabele, ki vsebujejo vse vrednosti, preračunane tudi v enote Giorgijevega sistema mer (v nove enote, bi rekli danes; op. T. Š.)." Zaradi vse večjih potreb po novih vsebinah in številskih podatkih se je obseg priročnika (od prvotnih 287 strani) do sedanje, 13. izdaje povečal za skoraj trikrat. Posamezna poglavja so pregledali, dopolnili ali povsem na novo napisali specialisti. Celotna vsebina je bila postavljena na novo, kajpada računalniško, tako da bo priročnik v prihodnje veliko lažje dopolnjevati kot doslej. Zdaj tudi o toplotnih črpalkah Sama zasnova je ostala zvesta tradiciji, med vsebinskimi dopolnitvami pa je treba omeniti zlasti poglavji o matematiki in o snoveh, ki sta doživeli najkorenitejšo predelavo. Izboljšana in dopolnjena so poglavja o mehaniki in hidromehaniki; prejšnji poglavji o hidravličnih strojih in toplotnih napravah sta združeni v enega, o energetskih strojih; predelano je poglavje o gorivih, zgorevanju in kotlih; dodani sta novi o hlajenju in toplotnih črpalkah in o krmiljenju, predelano pa tisto o akustiki. V drugem delu je posodobljeno poglavje o kovinskih materialih, tudi z novimi (slovenskimi) standardi SIST; poglavju o kovinskih polizdelkih so dodali standarde SIST, ISO in DIN, jeklenim profilom pa še tabele za nekatere evropske profile; materiali v poglavju o dopustnih napetostih so zdaj označeni s standardi SIST, hkrati pa so ponekod ostale še oznake po JUS. V poglavju o ležajih so tabele dopolnjene s podatki o nosilnosti, vendar le tam, kjer jih navaja že proizvajalec; novo je poglavje o mazivih, zelo razširjeno in predelano pa tisto o varjenju. Nespremenjena so poglavja o toploti, o njenem prenosu in o elektrotehniki, v drugem delu priročnika pa poglavji o preizkušanju in o neželeznih kovinah in njihovih zlitinah. Tehnologija (obdelave) je sicer ohranila enak obseg kot doslej, urednika pa sta ji na željo srednješolskih profesorjev ponovno dodala obdelavo z odrezavanjem (in ko smo že ravno pri tehnologiji in slovenskih priročnikih, naj še povemo, da je že dolgo na voljo tudi Strojnotehnološki priročnik /TZS 1998, sedma izdaja, več kot 900 strani/). Proti koncu je navedenih nekaj naslovov samo tistih SIST, ki pomembnejši za splošno strojništvo, zatem je nekaj dodatkov, povsem na koncu pa izčrpno abecedno kazalo, ki je prav tako v skladu z dobro Krautovo tradicijo. O dejanski (ne)kakovosti dela, kakršno je Krautov strojniški priročnik, bodo svoje čez čas povedali strokovnjaki, že tu pa lahko navedemo le nekaj splošnih vtisov. Prvi vtis je povsem v skladu s pričakovanji, namreč da gre za resno in izčrpno strokovno knjigo. Dolga tradicija se ji pozna predvsem v dobrem smislu, delno pa vendarle tudi v slabem. Tu in tam kakšno zatipkano bo zdaj, ko je priročnik končno v digitalni obliki, še najlažje popraviti - na primer delci v suspenzijah zagotovo niso "večji od 100 m" (str. 105, v Pregledu snovi, spodaj). Več dela bo nemara s poenotenjem risb, saj se razlika med prvotnimi in novimi, že po debelini črt, zdaj preveč pozna. Bolj motijo nekatere sporne terminološke odločitve v stroki, ki jih sicer ni veliko, se pa seveda odražajo v priročniku. Taki primeri so denimo vnaprej napeti (= prednapeti) vijak, meja tečenja (= meja plastičnosti), upogibek (= upogib) nosilca, vzmeti itd. Urednika sta se vsaj v primerih spajkanje/lotanje in frezanje/rezkanje odločila dokaj salomonsko, saj sta v knjigi pustila obe različici (drugo v oklepaju, v abecednem kazalu pa najdemo vsakokrat obe). S čim so se izkazali drugi Za konec pa si še poglejmo, kako so se na Slovenskem z izvirnimi priročniki odrezale druge pomembnejše tehnične stroke. Lesarji in gozdarji so na začetku petdesetih let dobili knjižico Gozdarski in lesnoindustrijski priročnik (Kmečka knjiga 1952) na 220 straneh, gradbeniki so svojega dobili šele leta 1982 in je potem doživel še novo izdajo in doslej en njen ponatis, metalurgi svojega velikega leta 1972, ki pa ni doživel nobene nove izdaje, kemiki obsežnega v treh knjigah (Slovensko kemijsko društvo 1957-61), ki pa je tudi kmalu zamrl, saj je, koliko vemo, (eno) novo izdajo doživela samo 3. knjiga. Itd. To so bile včasih komaj kaj več kot brošure, pri pravih knjigah, še zlasti debelejših ali takih v več zvezkih, pa je praviloma ostalo le pri eni izdaji. Prvi matematični priročnik je v šestih brošuricah leta 1950 izdala DZS, toda doslej največja uspešnica s tega področja na slovenskem trgu je bil prevod iz ruščine. Gre seveda za znameniti Matematični priročnik (Življenje in tehnika 1963), ki sta ga napisala J. N. Bronštejn in K. A. Semendjajev, prevedla pa profesorja Albin Žabkar in dr. Anton Kuhelj. Obravnava tehnično matematiko in čeprav je namenjen predvsem študentom in diplomantom tehničnih visokih šol in fakultet, so (bili) nekateri njegovi deli (vedno) zelo uporabni tudi za tehnike. To je edina tovrstna knjiga v slovenščini, ki se po številu novih izdaj lahko primerja s Krautovim strojniškim priročnikom, vendar gre pri matematičnem, kot rečeno, za prevod iz enega od svetovnih jezikov, ne za izvirno delo naših strokovnjakov. Zato je primerjava med knjigama vsaj nekoliko sporna. Tomaž Švagelj Vir: [url=http://dpp.delo.si:3m08h7h5]DELO poslovni portal[/url:3m08h7h5], priloga Znanost, dne 11.2.2002