fogl napisal/-a:Problem je, če ta posnetja rišem na delavniški risbi, potem imam za eno konstrukcijo, ki je sicer varjena iz identičnih kosov na koncu cel kup različnih risb, ker so ta posnetja na različnih mestih.
Večna zgodba, ki je danes še malo bolj poudarjena ker (manjša) podjetja brišejo tehnologe iz procedure. Tehnologija se nato razdeli delno na konstrukterja in delno na tistega, ki stvari izvede.
Moje izkušnje:
V primerih ko ti postavitev pločevin že sama pripravi "posnetja", ni problemov.
Risati ne vem koliko kosov za bolj enostavne konstrukcije zaradi priprave za zvare tudi po moje nima smisla. Čeprav imaš danes že kotno premične laserske ali plazma glave, ki ti ob izrezu naredijo pripravo z zvar in tam bi moralo biti to določeno pri samem kosu. Ali je to delo konstrukterja, je pa stvar debate in dogovora med posamezniki, ki so vključeni v proces.
Če gremo v kakšne večje debeline pločevin in bolj nosilno pomembne konstrukcije, je po moje pomembno, da določi vse konstrukter - seveda v debati s tehnologijo, če je le možno.
Prav tako pri kakšni večji seriji izreza pločevin. Pride prav, da je vse določeno že prej. Ker drugače imaš lahko probleme pri zvarih, kjer je malo prostora in ti hitro popackajo prostor, ki si ga rezerviral za kaj drugega. Potem je treba pa po zvarih obdelovati in brusiti, kar je pa malo šlampasto po moje. Se izogibam, če je le možno.
Za male serije in normalno "šlosarijo", pa je preveč dela, da bi se s tem ukvarjal. Oznaka zvara in potem je stvar izvajalca oz. tehnologijie, kako bo to izvedla.
Plus še kaj, pa sem pozabil... Stvar izkušenj in kilometrine... Dobro je snovati tako, da je čim manj kompliciranih priprav za zvare. Ne gre pa vedno in vzame svoj čas.