V mojem času je bil cel kletni štuk kemijske fakultete namenjen točno vodam. Zadeva je tako kompleksna, da si zares zasluži posebno obravnavo.
Fluoriranje - ne da me je presenetilo, -ja, me je, ko so pred nekaj leti avstrijci objavili, da fluorja nočejo niti v zobnih pastah. Za fiziološko ga dobimo dovolj skozi prehrano, medtem ko če ga dodatno uvajamo skozi sistem, je pa lahko skrajno škodljivo. Fluor je izjemno reaktiven element, poleg tega pa še tako majhen, da se z lahkoto vrine vmes v vsako kristalno strukturo ki nastopajo v naši naravi. Fluor tako lahko razdejani praktično vsako molekulo odznotraj navzven

.
S klorjem ubijamo bakterije v pitni vodi - toda paziti da je koncentracija ustrezna! Sicer dobimo korozijo in sorodne učinke kot pri fluorju. Po reaktivnosti je takoj za fluorjem. V vodo se dodaja kot hipoklorid z aktivnim klorjem, ki se topi v vodi in tvori rahlo kislo HCL (ker ga je pač malo). Če ga je več ...

Je pa zelo hlapen in se iz vode na ta način izloči. Nekaj se ga pa izloči skozi trdotne elemente v vodi, kjer tvori kloride (kalcijev, magnezijev klorid, bla bla bla). Tudi kuhinjska sol je natrijev klorid npr.
S klorjem je lažje delati kot s fluorjem - paziti je pa vseeno treba, da ga ni preveč.
Pri čiščenju vode imamo v nadaljevanju še uvajanje ozona, da pobije še zadnje preostale aktivne bakterije, ter presvetlitev z UV svetlobo.
Če voda smrdi po kloru, je zagotovo oporečna. Lahko jo odzračiš da se klor izdiši, toda vnaprej veš da je bilo nekaj narobe v pripravi.
Delo krepeli človeka.