Žerjavar napisal/-a: Nekaj podobnega je Metalna naredilapred 30 leti za vzdrževanje in postavljanje naftnih ploščadi. Nosilnost 1200 t.
Žerjavar, verjetno imate v mislih...

- 1200.jpg (152.92 KiB) Videno 2317 krat
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je začel Ivan Munda preučevati, ali bi bilo možno
konkurirati za vrtljivi plovni žerjav
z nosilnostjo 1200 ton na dosegu 40 m (Slika 28) za
vzpostavljanje in posluževanje naftnih vrtin v severnem delu Kaspijskega morja (Sovjetska
zveza). Plovna enota naj bi bila dvojna ladja (katamaran) dolžine dobrih 152 m in širine dobrih
52 m, ki jo je dobila v izdelavo Ladjedelnica 3. maj na Reki. Inženir Munda je najprej zasnoval
in dimenzioniral nagibno ročico ter vrtljivi portal nosilne konstrukcije. Nagibna ročica je bila
členkasto oprta ter preko vrvi obešena na omenjenem portalu. Sam portal je namestil na eni
polovici katamarana preko velikanskega aksialnega ležaja premera 14 m (Slike 29 in 30).
Znana teža vrtljive nadgradnje ter znan bremenski moment v pogojih orkanskega vetra so bili
osnova za modelne raziskave katamarana in orjaškega žerjava (merilo 1:25) v znanem
norveškem pomorskem inštitutu v Trondheimu. Med raziskavami v Trondheimu je bil dan
poudarek na dinamičnem odzivu sistema katamaran-žerjav pod vplivom valovanja morja in
močnih obremenitev zaradi vetra. Rezultati meritev so v celoti potrdili začetne predpostavke
inženirja Ivana Munde in podprle uresničljivost tega projekta. Metalna je dobila naročilo za
orjaški žerjav v vrednosti 30 milijonov $. Sledilo je dimenzioniranje v detajlih, izdelava
delavniške dokumentacije in seveda izdelava celega žerjava. Težavnost tega tehniškega
projekta lepo ponazarjajo naslednji podatki: masa celotne konstrukcije je bila 2200 ton (ročica
iz visokotrdnostnega jekla nionicral), vgrajena moč elektromotorjev na žerjavu je bila cca. 3500
kW. Ročica žerjava je bila dolga 80 m z dosegom od 18 m do 40 m. Pri najmanjšem dosegu bi
lahko orkanski veter prevrgel ročico preko členkaste opore, zato je Ivan Munda razvil posebno
zavorno napravo, ki tako nedovoljeno situacijo zagotovo prepreči. Razvil je še posebne vitle, ki
preprečujejo prekomerno nihanje 1200 tonskega bremena ter omogočajo, da lahko žerjav tudi v
težkih vremenskih pogojih položi breme na predpisano mesto. Zgoraj omenjeni aksialni ležaj je
dobavila znana nemška firma Rothe Erde v več segmentih in je bil največji tak ležaj, ki ga je ta
firma dotedaj izdelala. K celotni zasnovi tega žerjava lahko rečemo, da je v vsem izvirna in je z
njo inženir Munda ponovno dokazal, da je bil ob vrhunskem znanju izjemno kreativen.
Ta orjaški žerjav je bil v Metalni uspešno izdelan in po sklopih sestavljen. Takšen je bil nato
prepeljan v Ladjedelnico 3. maj na Reki, kjer so predtem že izdelali plovilo katamaran. V
Ladjedelnici so na en trup plovila namestili ležaj. Vrtljiva osnova žerjava s strojnico širine 16
m in z vsemi sestavljenimi mehanizmi, vključno z elektroopremo in hidravliko je bilo kot enota
postavljeno na posebno transportno ladjo. Tudi ostali deli konstrukcije: stolp, ročica, kavljeva
oprema, vrvi in drugi deli so bili prav tam razporejeni na svoje transportne ladje. V konvoju so
pluli od Reke do Črnega morja. Za plutje po rekah in prekopih do Kaspijskega jezera (morja)
so smele biti posamezne plovne enote široke največ 16 m. Tudi katamaran je plul razklopljen.
Na cilj v pristanišče Baku je konvoj prispel pozimi leta 1989/1990. Še predno je postal žerjav
operativen, je nastopilo nestabilno politično dogajanje v SZ z njenim razpadom in vojno med
Azerbajdžanom in Armenijo. Po večletnem zamiku (2006) je katamaran z Metalninim
žerjavom postavila v operativo ukrajinska družba CDB Corall, ki je del povezane družbe
»Group Caspian Energy« iz Rusije. Pri tej postavitvi je omenjeni družbi z nasveti (kot je bilo
predvideno po pogodbi) pomagal s sodelavci tudi upokojeni inženir Ivan Munda. Kot je
razvidno iz dokumentacije družbe, je orjaški Metalnin žerjav na katamaranu operativen v polni
rotaciji. Hkrati so katamaran dodatno opremili še z opremo za vrtanje naftnih vrtin do globine
3000 m.