Drugače pa pohvale za lep damaščanski vzorec.
- Kako narediš 'damaščanski nož' ? Material uvoziš nekje iz Indije, (opomba, morata biti vsaj dva različna, od tega eden z višjo vsebnostjo niklja, ugotovitev študije v Solingenu v 70. letih), ga prekuješ v veliko plasti in dobiš mešano strukturo zelo trdega in zelo žilavega jekla.
Trdost in žilavost se običajno izključujeta, precej težko ju je združiti skupaj.
Potem ga kališ. Kališ ga pa tako, da ga 'razžariš da sveti kot jutranje sonce, in ga zariješ v močnega 150 kilskega črnca (sužnja). S tem bo njegova moč prešla v jeklo. '
V tem je štos! (ne v črncu

). (ali mar?)
Mnogo bolje bi bilo že v izhodišču vzeti homogen material in ga ustrezno zakaliti, toda stare tehnike tega niso omogočale ... pa še imeniten je za videti takole ..
Vse kar je na njem, je lepota. V današnjih časih. V tistih časih je pa ravno ta lepota bila neke vrste zagotovilo kakovosti, čeprav bi bilo jeklo iz homogenega materiala (torej brez karakterističnega vzorca) precej boljše. Tiste srage temnega so v bistvu v škodo materialu - so pa lepe ter žilave.
Tole sem napisal po spominu in imam nekje na dilah te članke iz 70. let, ko so nemci zadevo intenzivno preučevali. Enoten zaključek pa je, da so moderna jekla mnogo boljša od 'damaščanskega', ravno zaradi homogenosti. Toda v tistih časih niso znali narediti takih homogenosti kot danes ...
Delo krepeli človeka.