Vsak talent potrebuje podporo

[i:2viw99tu]Do tehnike (ne)prijazen izobraževalni sistem[/i:2viw99tu] Lahko se zgodi, da se boste ob pogledu na sosednjo ilustracijo tega prispevka namrdnili - češ, kaj neki delajo te igrače v prilogi Znanost. Mi pa vendar upamo, da boste v njih prepoznali to, kar v resnici tudi so - namreč otipljiv dokaz, da vsaj ponekod na naših šolah zelo uspešno spodbujajo tehnično ustvarjalnost otrok. Tisto, ki jo tolikokrat pogrešamo pri odraslih. Zveza med obojima pa nikakor ni naključna. S tem se verjetno strinjajo vsi udeleženci nedavnega prvega mednarodnega znanstvenega posveta o tehnični ustvarjalnosti v šolskem kurikulumu v obliki projektnega učnega dela "od ideje do izdelka", in to od vrtca do fakultetnega tehniškega študija - v Portorožu ga je organizirala pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani. V dveh dneh so se zvrstili številni zelo otipljivi prikazi izvedbe tovrstnih projektov - za vsakim so pač ostali izdelki, bodisi igrače, lutke, glasbila, etnološki spominki, roboti, električni avtomobili ali kar koli že. Česar niso mogli prikazati ne simpozij, ne razstava, ki ga je spremljala, ne bogato ilustriran, več kot 500 strani obsegajoč zbornik prispevkov, pa je tisto, kar so ti izdelki dali svojim ustvarjalcem. Le domnevamo lahko, da so za njihovo tehnično vzgojo naredili veliko več kot še tako dober zapis ali pripoved o koristnosti in zanimivosti tehnike. Tisto, kar je mnoge udeležence posveta posebno prevzelo, pa je bilo, da so tudi tujci z velikim zanimanjem in spoštovanjem obravnavali delo tistih naših učiteljev, ki na področju tehnike prakticirajo projektno učenje. Vedeti je treba namreč, da so bili mnogi od teh doslej morda sicer deležni laskavih pohval v svojem okolju, vendar se še nikoli niso v takšnem obsegu srečali z ustvarjalnostjo drugih, še nikdar verjetno niso bili enakopravno obravnavani dosežki vzgojiteljic v vrtcih in univerzitetnih učiteljev. Toda tu so vsi izhajali s stališča, da se ukvarjajo z istimi mladimi ljudmi, le da eni pred drugimi - pri vzgoji pa imajo nemalokrat zgodnejši učitelji še večji pomen. Res je, da smo v pogovorih z udeleženci slišali tudi pripombo - izrekel jo je srednješolski učitelj tehnične vzgoje - o tem, da svoje delo pač že obvlada dovolj dobro in zato ni treba, da mu zdaj "nekdo z univerze soli pamet s preobširno razlago, kako se lotiti izdelave izdelka". Toda večina je uživala prav v različnosti pristopov in od teh smo tudi slišali ocene, da je posvet tako koristen, da ga prihodnje leto vsekakor kaže ponoviti. Do tedaj pa vam namen letošnjih razprav predstavljamo skozi izjave štirih udeležencev. Imate kakšnega dobrega študenta? Dr. Bojan Dolšak, docent na Fakulteti za strojništvo v Mariboru: "Pogled na izdelke, razstavljene ali kako drugače prikazane v okviru tega simpozija, me je navdušil. Vsi so zelo kvalitetni, v izdelavo je bilo vloženega veliko dela in veliko idej. Tehniška vzgoja - in to že od vrtca naprej - je izredno pomembna in če bi bila resnično na takšni ravni, kot smo videli tu, potem bi gotovo imeli tudi veliko več mladih ljudi, ki bi se iz veselja do tehnike in z ogromnim predznanjem odločali za vpis na tehniške študije. Toda čeprav torej pedagoška stroka lahko veliko naredi za spodbujanje zanimanja za tehniko, vse ne more biti odvisno samo od nje. Upad vpisa na študije tehnike v minulih letih lahko gotovo precej pripišemo razpadu velikih gospodarskih sistemov še zlasti v mariborskem okolju - in ravnanju vlade pri tem. Dejstvo je tudi, da so diplomanti naše fakultete, ko se zaposlijo, praviloma slabše plačani od diplomantov nekaterih drugih študijev. Toda kljub vsemu v zadnjem letu ali dveh ugotavljamo, da vpis na tehnične študije narašča. Prav tako nas vse več - o tem smo slišali tudi na tem simpoziju - kličejo iz podjetij in sprašujejo, ali imamo kakšnega dobrega študenta, ki bo kmalu diplomiral - takega bi takoj zaposlili. Pred kratkim smo se v okviru samoevalvacije z vprašalnikom obrnili na nekaj industrijskih podjetij in jih spraševali, ali imajo naši diplomanti ustrezno znanje in kakšna je njihova zaposljivost. Dobili smo odgovor, da je inženir strojništva deficitaren poklic. Res pa je, da večinoma želijo mlade ljudi s prakso, z znanjem vsaj dveh računalniških programov in dveh tujih jezikov. Takih pa je - vsaj za tisto plačo, ki jo ponujajo - na našem trgu delovne sile silno malo ..." Talent je treba vzgajati Prof. dr. Jože Duhovnik, podpredsednik znanstvenega sveta simpozija, redni profesor Fakultete za strojništvo v Ljubljani: "Ta simpozij je bil organiziran predvsem z namenom, da bi pregledali možnosti razvoja tehniških talentov od vrtca prek osnovne in srednje šole pa tja do univerze. Mi namreč ne moremo pričakovati, da bo otrok, ki ne bo dobil nobene prave spodbude, kljub temu uspešno razvil njemu lasten talent na področju tehnike - da bo torej 12 let hodil v šolo, ki mu tehnike ne bo približala, nato pa postal dober inženir oziroma dober raziskovalec na področju tehničnih znanosti. Ne, to ne gre. Otroku moramo že od začetka, torej tedaj, ko šele začne spoznavati okolico, vcepiti neko znanje, oziroma takšen pogled na svet, ki se bo lahko učinkovito združil z njegovim tehničnim talentom - če ga premore. S tem bo tak otrok sistematično vzgajal ta svoj talent in ga krepil, tako kot danes sistematično vzgajamo druge talente otrok - denimo za učenje tujih jezikov, za umetnost, šport itd. Toda v nasprotju z drugimi talenti se nam zdi vzgoja tehniških odveč. To pomeni, da podcenjujemo vrednost tehnike, čeprav ni in ni bilo države na svetu, niti civilizacije, ki bi zmogla živeti brez nje. Naj si sposodim misel kolega z univerze, ki nas je na simpoziju spomnil, da je čisto vse, kar izkopljejo arheologi, v osnovi tehnični izdelek. Vsaka znana civilizacija nam je torej poznana predvsem po svoji tehnični kulturi. Kako bi lahko pri nas ustvarili razmere, kjer bi bila skrb za razvoj tehničnih talentov nekaj samoumevnega? Jasno je, da moramo sočasno začeti spreminjati izobraževalni sistem - o tem sem že nekaj povedal - in naše gospodarske razmere. Menim, da bi morali predvsem doseči, da naša gospodarska politika neha razmišljati o novih tehnologijah in začne razmišljati o tem, kako so pomembni novi izdelki - ti bodo tako in tako sprožili tudi razvoj novih tehnologij. Toda nova tehnologija sama po sebi ne pomeni ničesar, nov izdelek pa prinaša denar, s katerim lahko nato delam še kaj drugega. Nove izdelke pa lahko, seveda, dobimo le s pomočjo razvojnih projektov in tem mora država nameniti dovolj denarja - vsekakor bistveno več kot zdaj. Zavedati se moramo, da lahko resnični uspeh - torej tržno uspešen nov izdelek - pričakujemo le pri nekaj odstotkih projektov. Potrebnega je torej veliko denarja za veliko projektov, le tako lahko kaj dosežemo. Vem, da bistveno večjih sredstev za ta namen vsaj v bližnji prihodnosti ne moremo pričakovati - torej naj država vsaj pomaga ustvariti takšne razmere, da bodo tisti raziskovalci, ki lahko kaj ustvarijo, v miru delali. Naj jim prihrani takšne ali drugačne pritiske in dnevne neumnosti! Naj Slovenci spet postanemo to, kar smo v svoji zgodovini že bili - narod, ki je premogel razmeroma veliko tehničnih talentov in je bil po svoji tehnični kulturi tudi po svetu prepoznan in cenjen." Ustvarjanje inovativnih izdelkov Dr. Jožica Bezjak, vodja simpozija, zaposlena kot docentka Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani: "Odnos do tehniške kulture je treba privzgojiti že v ranem otroštvu in skozi elementarno šolanje omogočiti otrokom pravilno orientacijo v svetu tehnike. Skozi to naj pridobijo spoštovanje tehniške kulturne dediščine, tako svetovne kot tiste nacionalnega pomena. Prav slednji pa postaja - v času vsesplošne globalizacije - čedalje pomembnejši. S tako vzgojo se bodo tudi dosežki naših prednikov lahko ohranjali in vpletali v življenje in delo prihodnjih rodov. Vse to pa lahko omogoči le tak izobraževalni sistem, ki skozi vsa izobraževalna obdobja človekovega razvoja - med vsemi vedami in znanostmi, ki naj jih človek osvoji za uspešno in samostojno pot skozi življenje - namenja v učnih programih dovolj prostora tudi tehniškim vedam, predvsem raziskovanju oziroma nadgrajevanju dosežkov na tem področju. Menim, da bi ves čas šolanja moralo spremljati zdravo tekmovalno ozračje pri osvajanju tehničnih znanj in ved, tehnična ustvarjalnost naj bi bila tudi naravnana k ustvarjanju inovativnih izdelkov, vse to pa bi morali tudi ustrezno nagrajevati in s tem spodbujati." Koristni tehniški dnevi Magda Mihelčič, učiteljica razrednega pouka na osnovni šoli Domžale - zadnji dve leti uči v 1. in 2. razredu devetletke: "S kolegico Nušo Tekavc, ki poučuje na predmetni stopnji, sva tukaj predstavili medpredmetno sodelovanje ob tehniških dejavnostih, konkretno ob tehniških dnevih. Naši otroci tam izjemno radi sodelujejo, to so nam tudi prav vsi zatrdili v anketi, ki smo jo naredili na koncu. Kako smo zasnovali naš tehniški dan? Potekal je v okviru celoletnega projekta na temo prometa. Zato smo tudi izdelovali vozila iz lesenih grednikov - te so prej pod vodstvom učiteljev tehnične vzgoje izdelali učenci predmetne stopnje, naši učenci pa so jih sestavili, pobarvali in tudi praktično preizkusili. Otroci so nato svoja vozila tudi odnesli domov in jih še danes z veseljem kažejo - vsakdo je pač najbolj ponosen na izdelek svojih rok. Sama sem imela vedno veselje do tehnike, na kar je gotovo vplivalo to, da je obdelovanje lesa naša dolgoletna družinska tradicija. Zdaj je to veselje še spodbudila prenova, ki spremlja devetletko. Tehnični dnevi dajejo tudi nam učiteljem praktikom priložnost, da pri delu z otroki in v skupno zadovoljstvo uresničimo tudi zahtevnejše tehniške projekte." § Jasna Kontler - Salamon Vir: [url=http://dpp.delo.si:2viw99tu]Delo poslovni portal[/url:2viw99tu], dne 3.5.2003