Napisal/-a magnum44 » 9.3.2014 18:01
Znanje sem nabiral v Al livarni, kjer smo ulivali tako v peščene forme, gravitacijske kokile, kot tlačno litje. V pesku in na tlačnem litju ni bilo nikoli nerešljivih problemov, pri gravitacijskem kokilnem pa skoraj vedno. Iz konstrukcije tlačnih kokil sem si nabral toliko izkušenj, da danes brez raznih Magmasoft-ov in podobnih, zmodeliram orodje, ki deluje ob prvem preizkusu (1, dvo in 4 gnezdna orodja). Pač stvar "kilometrine".
Kot orodjar pa dobim sedaj povpraševanje direktno od livarja (gravitacijski liv), 2d risba, redko nek 3d model, če že, brez potrebnih livarskih naklonov, zmodelirane neizvedljive (z litjem) oblike... Potem sledi najprej prepričevanje naročnika ulitka, kaj in kako naj spremeni, livar približno ve, kako naj kokila izgleda -orientacija-postavitev ulitka, delilne ravnine, dolivki, odduški..., če dobim naročilo, moram glede na te predhodne dogovore sam zmodelirati kokilo in jo izdelati. Po preizkusu, dveh, treh, se pa pričnejo muke: redkogdaj kar deluje, popravljaš dolivke, odduške, še huje, če moraš celo kokilo zasukati prostorsko-popolnoma nov koncept polnjenja. Včasih enostavna predelava, včasih dosti dela (vendar cena je bila že na začetku določena, konstruiraš pa sam..)
En neumen primer: zaradi super majhnih količin je kupec želel namesto tlačnega litja, gravitacijsko kokilo (pokrov avtozaganjača). Ulitek najprej z vsemi detajli, kasneje določeni trni porezani, ulivanje je celo nad pričakovanji dobro šlo. Vendar, naprimer dobrih 30 kosov, naslednjih 50 zanič. Livar je spraznil peč, raztalil nove ingote, potem spet nekaj deset dobrih kosov, naslednji slabi. Nikdar nismo prišli do pravih rešitev, saj se je zdelo, da že sprememba vremena vpliva na kvaliteto litja. Banalno....