Bruniranje je kontrolirana pretvorba železa na površini v oksid. Dela se s fosforno kislino in dobiš na površini kovinski fosfat, ki je mehansko močna prevleka, vendar v obliki velikih, grobih delcev, ki so - torej porozni, pa še higroskopični zraven. Tiste pore je treba zapreti npr. z oljem, sicer bo v njih zalezla - najprej zračna vlaga, kasneje pa še kakšne ostale neželjene snovi, npr. kisla maščoba iz prstov, ko se predmeta dotikaš. Tam se prične nova korozija ... Če pa površino naoljiš, pa ne, saj olja odbijajo vodo (so nepolarna in niso higroskopična).
Ta fosfatna prevleka je glede korozijske zaščite bolj slaba. Elektrokemijsko ima potencial proti železu zelo mali (v milivoltih), medtem ko če primerjaš sistem železo - cink, je elektrokemijski potencial kar precejšen (0,32 V), v minus, torej cink je bolj negativen. Pomeni da ima cink na razpolago več prostih elektronov kot železo in če bi se morda železo želelo nenadoma oksidirati, (rana na površini, odrez pocinkanega materiala, izdelava cevnega navoja na pocinkani cevi ... ) , bo cink doniral v sistem elektron in železo ne bo imelo več tiste butaste želje po koroziji ...

, tako nekako to gre.
Pri fosfatiranju je pa ta razlika v elektronih - sicer še vedno, toda zelo majhna. Zato je fosfatiranje sicer res neka protikorozijska zaščita, ampak bolj švoh. Vsekakor pa boljša kot "Blažev žegen". Če jo premažeš z oljem, si zaprl pore v njej in z njim odbijaš vodo - toda olje se hitro zbriše in zračna vlaga najde pot do železa ... torej brunirane površine je treba redno vzdrževati, čistiti in mazati.
Kdor je bil v vojski, to dobro ve. Orodjarji pa tudi dobro vedo, toda tam se namaže in zbriše do suhega samo kdaj pa kdaj, ker v delavnicah načeloma atmosfera ni tako agresivna, kot je pa pod milim nebom.
Tako. Zdej grem pa še malo na šiht ...

Delo krepeli človeka.